Skip to main content

Borzna centrifuga 2006-2009 v sedmih stopnjah

Vodnik za boljše investiranje | Št. 10, oktober 2009 | 01. 10. 2009

Kdo se na borzo lahko poda in kdo mora od nje bežati?

Kdo se na borzo lahko poda in kdo mora od nje bežati?

Vlagatelj, ki bi v svetovno razpršen delniški portfelj ali v zmerno uspešen svetovno razpršen delniški sklad denar vložil 15. junija 2007, ko so svetovni borzni indeksi dosegli vrh, vajo pa bi v enaki meri ponovil 9. marca letos, bi v času zdajšnje krize dosegel povsem solidno, petodstotno donosnost svoje naložbe. Statistična verjetnost naključne izbire posameznega izmed teh dveh datumov je enaka, praktična verjetnost pa je pri malih vlagateljih močno nagnjena v prid 15. juniju 2007. Zakaj?

1. stopnja: cvetenje, vročina in veselje

Ko sem pred dnevi v enem od časopisov zasledil zanimivo lestvico donosnosti balkanskih skladov v letošnjem letu, sem se seveda takoj spomnil velikodušnih let 2006 in 2007. Tedaj se je borzne dogodke na Balkanu opisovalo tudi s precej vremensko obarvanimi naslovi: Balkanski skladi cvetijo, Balkan je za vlagatelje vse bolj vroč, Vesela jesen. Z nostalgijo sem se spomnil tudi nekaterih ličnih oglasov, ki so vabili v novo Švico 21. stoletja.

Pomemben del prihrankov slovenskega prebivalstva je tedaj romal na Balkan, kar ni bilo nič nenavadnega, saj je dolgočasni bančni depozit na letni ravni prinesel približno toliko, kot so balkanske delnice pogosto prinesle v enem dnevu. Seveda vrsto dni zapored in po mnenju nekaterih komentatorjev celo s povsem znosnim naložbenim tveganjem.

2. stopnja: zasuk na glavo

Da je zdaj vse povsem drugače, je jasno vsem. Opozorila, ki nas nenehno spremljajo, so še posebej v Sloveniji nedvoumna: grozni časi bodo postali le še bolj grozoviti, človeško bitje pa bo izgubilo ustvarjalnost in produktivno sposobnost, ki jo je pridobilo v zgodnjem paleolitiku. Vzporedno s tem so Slovenijo preplavili lični oglasi in zanimivi komentarji o bančnih depozitih. Sem in tja se v veliki vnemi in verjetno tudi v veliki skrbi za vlagatelje to, sicer koristno, naložbo razglasi za "povsem varno in najdonosnejšo". Morda pa je komu vendarle uspelo izumiti finančno naložbo, ki je povsem varna in zelo donosna hkrati? Zadnji poskus Wall Streeta v tej smeri, s strukturiranimi finančnimi instrumenti, je sicer spodletel, a ne kaže obupati, saj je cilj plemenit.

Že dobro leto dni pa so lahko veseli otroci, saj jim lahko vsak večer pripovedujemo zanimive pripovedke o zlatu in raznovrstnih kovinah, ki so učinkovito nadomestile mit o klenosti nepremičnin kot naložbe. Te pripovedke lahko pridobimo celo brezplačno. Tudi v tem primeru naj bi šlo po nekaterih izročilih za visoko donosno in varno naložbo, temu ustrezno pa je menda tudi zanimanje zanjo. Zanimivo pri tem je, da je zanimanja za zlato tem več, čim višja je njegova cena, kar si skušam razložiti s tem, da so zadnji modeli zlatih verižic, prstanov in palic verjetno še posebej modni.

3. stopnja: redki čudaki

Oseba, ki je okoli 9. marca letos kupovala delnice, je bila - razumljivo - redkost, bitje s čudaškimi nagibi, vsaj za bližnjo okolico: "Le kaj ti bodo delnice, saj je vendar kriza, kaj nič ne bereš, še nisi dovolj izgubil?" Potem se je zgodilo nekaj dramatičnega, česar (zopet!) nihče ni napovedal. Sledila je ena najbolj eksplozivnih rasti splošnih delniških tečajev v zgodovini svetovnih kapitalskih trgov. Celo napovedi vedno optimističnih ameriških borznih analitikov že 60 četrtletij zapored velikosti četrtletnih dobičkov niso podcenile v tolikšni meri kot za drugo četrtletje letos. Kratkoročnih borznih dogodkov nihče ne more verodostojno napovedati, a priznajmo, da tudi trud šteje.

4. stopnja: dobra vest - tudi težko kovaško nakovalo je lahko dobra naložba

Naj preidem k bistvu. Z vso resnostjo ocenjujem, da so bančni depoziti, raznovrstne delnice (ne le balkanske, temveč tudi švedske in botsvanske), obveznice, skladi in naložbena zavarovanja takšne ali drugačne vrste, zlato, kositer, rudnik in njiva, nepremičnine, raznovrstne bolj ali manj umetniške slike, les in težka kovaška nakovala (pa še marsikaj bi lahko dodali v to zbirko) naložbe, ki so vsaka na svoj način koristne. Ne nujno za vsa gospodinjstva, za del njih pa prav gotovo. Dobra vest za vlagatelja je tudi, da njihove donosnosti v posameznih obdobjih niso popolnoma povezane, kar pomeni, da s preudarno razpršitvijo premoženja v različne naložbe vlagatelj lahko učinkovito zmanjša svoje naložbeno tveganje.

5. stopnja: slaba vest - veter!

Žal vsaki dobri vesti sledi tudi slaba: vlagatelju, ki se bo v naložbenem izobilju o naložbah odločal po trenutnem vetru, se bo na določeni točki močno zalomilo. Temu vetru se ni lahko upreti. Tako finančna industrija kot mediji morajo v boju za vsakdanji kruh dobro prodajati, pri čemer jih v, dostikrat tudi plemeniti, vnemi rado zanese. Ugledni ekonomist Robert J. Shiller je pred slabim desetletjem v zdaj že legendarnem delu Irrational Exuberance lepo opisal, zakaj so borzni dogodki tako odlična tema za medije. Tema, ki je zanimiva že sama na sebi, vzpostavlja kontinuiteto publike, katere žep dogodki neposredno zadevajo, to pa je največ, kar si medij lahko želi. Branost v širši javnosti bo tem večja, čim bolj dramatična bo zgodba, posledično pa bo več tudi zaslužka iz oglasov, ki jih v ne nepomembni meri prispevajo ponudniki finančnih produktov.

Borzni analitiki in raznovrstni borzni vedeževalci se v medijih morajo (pravilnejše - moramo) pojavljati, saj bi jih sicer nihče ne poznal, stranke pa bi sredstva raje nesle k "pravim strokovnjakom". Če v medijih nisi prisoten, v očeh javnosti ne moreš postati borzni strokovnjak, če pa si, imaš za to vsaj možnost. Možnosti je še posebej veliko v dobrih borznih časih, kajti po visokih borznih padcih so borznike in naložbene svetovalce še vedno razglaševali za šarlatane (modrosti, ki si jih nekoč velikodušno razdajal javnosti, ti tedaj prej škodijo kot koristijo).

Seveda imamo tudi zlata vredne finančne svetovalce, ki v dobrih časih mirijo evforijo vlagatelja, v slabih časih pa ga spodbujajo k zdravemu pogumu. Vendar pa so običajno preslišani in gredo zato lahko tudi hitro iz posla. Pred leti sem zasledil zanimivo mnenje nekega ameriškega profesorja (imena se, žal, ne spomnim), da je provizije finančnim svetovalcem koristno plačevati že zato, da jih potem lahko krivimo za svoje izgube. Najhujše je namreč za izgube kriviti samega sebe (kar je edina možnost, če se o naložbah odločamo sami), diferencial negativne psihične energije pa upraviči vsaj del provizije.

6. stopnja: še slabša vest - veter se oglašuje

borzna centrifugija

Kruto dejstvo sveta naložbenih poslov je tudi, da se kratkoročno najbolj splača oglaševati tiste naložbe, ki bodo v danem trenutku privabile največ sredstev, dobički iz tega naslova pa omogočajo dodatno oglaševanje, ki zopet pripelje do dodatnih sredstev - in tako naprej. Nerodno pri tem je, da so za laično javnost najzanimivejše tiste naložbe, ki so bile najdonosnejše v bližnji preteklosti, četudi pretekle donosnosti nimajo nobene zveze s prihodnjo. Poleti 2007 bi bilo intenzivno oglaševanje kakšnega bančnega depozita ali obvezniškega sklada podobno metanje denarja skozi okno kot oglaševanje kakšnega balkanskega sklada 9. marca letos.

7. stopnja: kriv ni le veter

Površno in napačno bi bilo, če bi za vse tegobe vlagateljev krivili le medije in finančno industrijo. Jedro vseh težav sta pohlep in strah, ki lahko že ob spremljanju golih borznih statistik zajameta vsakega posameznega vlagatelja. Še posebej, če sta podkrepljena s pomanjkljivim znanjem. Da je dostikrat tako, je kriv tudi splošni izobraževalni sistem, ki zagotavlja precej borna znanja o naložbah in upravljanju osebnih financ. Kot da bi še vedno živeli v letu 1982, ko smo se odločali le med dinarjem in marko in nas je bolj kot finančna naložba zanimala tankovska bitka pri Kursku.

Pohlep marsikaterega vlagatelja spodbudi, da po izjemno visokih rasteh čezmerno kupuje izjemno tvegane naložbe. V izjemnih primerih tudi s posojilom. Računica je tedaj zelo preprosta: "S skromno 30-odstotno letno donosnostjo bom več kot poplačal še bolj skromno desetodstotno letno obrestno mero." Poleg tega smo ljudje na splošno precej družabna bitja, zato se radi pridružimo množicam, in to velja tudi tedaj, ko široke ljudske množice zajame strah. A tudi strah nekaterim ustreza, saj se finančni produkti ne prodajajo le na temelju pohlepa ("visoko tvegane naložbe, ki so perspektivne"), temveč tudi na podlagi strahu ("nizko tvegane naložbe, ki dajejo varnost").

Vzorec prilivov in odlivov vlagateljev v vzajemne sklade v Sloveniji pred krizo in v času krize ponuja koristno informacijo: stopnja neto izplačil vlagateljev po različnih vzajemnih skladih je bila z ravnijo negativne donosnosti vzajemnega sklada v času krize povezana precej manj, kot je bila stopnja neto vplačil v dobrih časih povezana s pozitivno donosnostjo vzajemnega sklada. Vzorec ravnanja vlagateljev torej ponudnike celo aktivno spodbuja k čezmernemu spodbujanju prodaje visoko donosnih in tveganih produktov v časih evforije. Ponudnik, ki v obdobjih eksplozivne borzne rasti v ponudbi nima "vročega" produkta, ki ga nato obeša na veliki zvon, je na dolgi rok v neto smislu na slabšem, saj bodo po padcih tako ali tako podobno kaznovani vsi ponudniki, v časih rasti pa bodo izrazito nadpovprečno nagrajeni "najpogumnejši". To kruto dejstvo je, žal, povsem v nasprotju z idealom kakovostnega dolgoročnega odnosa s komitentom. Verjamem, da si večina ponudnikov naložbenih produktov k temu idealu v izhodišču celo prizadeva, vendar pa jih praksa hitro pusti na cedilu.

Zakaj so borze sploh zanimive?

Koliko ljudi bi z vnemo spremljalo borzne dogodke, če bi delniški tečaji vsak dan zrasli za natančno 0,0134 odstotka, kolikor je njihova normalna pričakovana dolgoročna donosnost? Koliko ljudi bi z delnicami potem sploh trgovalo in menjalo naložbe in kakšne bi bile potem provizije v finančni industriji?

Naj torej vlagatelj misel na borzo in raznovrstne zanimive in koristne naložbene produkte opusti?

Tisti, ki opisano folkloro pozna in razume, naj se na borzo in v druge "zanimive naložbe" kar poda. Pripovedke o raznovrstnih vročih in enkratnih naložbah bo spremljal z zanimanjem in včasih (še posebej tedaj, ko bodo pripovedke izjemno redka dobrina) tudi kaj koristnega kupil. Vendar pa bo to storil skladno s tveganjem, ki ga je sposoben in pripravljen prevzeti.

Tisti, ki pa teh dejstev tudi po borzni centrifugi zadnjih treh let ne razume ali noče razumeti, naj se borzi in vsaki zmerno, višje, visoko ali zelo visoko tvegani naložbi na daleč izogne. Izogne naj se tudi "povsem varnim" naložbam, saj takšnih naložb ni in jih nikoli ne bo (še posebej, če upoštevamo učinke inflacije). Denar naj raje usmeri v potrošnjo in tako v zahtevnih časih pomaga h gospodarskemu okrevanju.

Na borzi je še vsakič prišel dan, ko "je bilo spet tako, kot je bilo", v dobrem in slabem pomenu. Na to ne morete vplivati in nihče ne more vedeti, kdaj bo ta dan prišel. Vplivate pa lahko na način, kako se odločate o naložbah, saj je to vendarle izključno v vaših rokah. In imejte v mislih, da absolutno dobrih in absolutno slabih naložb ni. So le korektne in nekorektne prodajne prakse, dobro prodati pa želijo vsi v finančni industriji, vključno z avtorjem tega prispevka.

mag. Robert Kleindienst, predsednik uprave, NLB Skladi, d.o.o.


Arhiv: 2014 | 2013 | 2012 | 2011 | 2010 | 2009 | 2008 | 2007 | 2006 |

NLB 2012 Vse pravice pridržane.

Piškotki

PiškotkiSpletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.