Skip to main content

Ne stavi vsega na eno karto!

Vodnik za boljše investiranje | Št. 14, februar 2011 | 01. 02. 2011

Evropskim politikom ne smemo verjeti, ko zatrjujejo, da bo država vedno poskrbela za dostojno pokojnino. To se preprosto ne bo zgodilo. To v ekskluzivnem pogovoru za Naložbeni pregled med drugim opozarja Bernard Delbecque, direktor oddelka za ekonomijo in raziskave v Evropskem združenju upravljavcev premoženja (EFAMA).

Po podatkih, ki jih objavlja EFAMA, je bilo lansko leto v Evropi po prilivih v vzajemne sklade zelo plodno. V katere vrste skladov se trenutno steka največ denarja in kakšne so vaše prognoze za leto 2011?

Bernard Delbecque, direktor oddelka za ekonomijo in raziskave v Evropskem združenju upravljavcev premoženja (EFAMA)

Dolgoročni (delniški, uravnoteženi in obvezniški) investicijski skladi so dosegli neto prilive v višini 214 milijard evrov v obdobju od januarja do novembra 2010 in 156 milijard evrov v istem obdobju leta 2009. Neto prilivi v posebne sklade, rezervirane za institucionalne vlagatelje, so v zadnjem letu dni znašali 117 milijard evrov, v prvih enajstih mesecih leta 2009 pa 31 milijard evrov. Obvezniški skladi so pritegnili največji delež prilivov (97 milijard evrov), tem sledijo uravnoteženi skladi (63 milijard evrov) in delniški skladi (36 milijard evrov). Skladi denarnega trga so utrpeli zmanjšanje premoženja v upravljanju zaradi večjih neto dvigov (123 milijard evrov), kar je bila posledica nizkih obrestnih mer in potreb bank, da podprejo svoje bilance.

Težko je napovedati, kako bodo investitorji ravnali letos. Živimo v okolju, polnem izzivov. Najnovejše napovedi vendarle potrjujejo, da se bo svetovno okrevanje nadaljevalo tudi v okolju, v katerem pričakujemo, da bodo finančni pogoji ostali nespremenjeni ali se izboljšali. Osebno verjamem, da bodo vzajemni skladi tudi letos še naprej privlačni za nova vplačila, in ne bi me presenetilo, če bi delniški skladi imeli koristi od premikov v porazdelitvi sredstev, predvsem v luči nizkih uradnih obrestnih mer in prebujenega apetita po tveganju med vlagatelji.

Zadnja tri leta so bila na kapitalskih trgih zelo turbulentna: najprej veliki padci, sledila je izjemna rast. So leta velike zmernosti minila in lahko tudi v prihodnje na delniških trgih pričakujemo tako visoko volatilnost?

Vlagatelji se vse bolj zavedajo možnosti zastojev na delniških trgih. To naj bi pripomoglo k zmanjšanju tveganja iracionalnih živahnosti in tržnih mehurčkov. Tako bi se lahko zagotovil tesnejši ter posledično stabilnejši odnos med delniškimi tečaji in tržnimi temelji. Tudi globalna regulativna prenova in prenova nadzora finančnega sistema bi morali okrepiti njegovo odpornost ter prispevati k omenjeni nestabilnosti delniških trgov. Dokler se torej lahko izognemo ekstremnim situacijam ter nepričakovanim gospodarskim in političnim pretresom v svetovnem gospodarstvu, bo manj resnih turbulenc na delniških trgih.

Ali menite, da sta kriza in rast po njej vzpostavili drugačne trende pri nakupovanju vzajemnih skladov?

Sektor investicijskih skladov seveda ni povzročil finančne krize, ga je pa kriza dodobra prizadela, enako tudi vlagatelje. Velike izgube na delniških trgih po vsem svetu in upad vrednosti strukturiranih vrednostnih papirjev s fiksno donosnostjo so leta 2008 znatno zmanjšali obseg premoženja v investicijskih skladih. Zaradi tega so številni vlagatelji začeli eksistencialno dvomiti o globalnem finančnem sistemu. To je posebej prizadelo investicijske sklade, ki so prvič prav leta 2008 doživeli neto odlive. Nobeno presenečenje ni, da je bilo skoraj 40 odstotkov vseh odlivov tistega leta ravno oktobra, ko je stečaj ameriške investicijske banke Lehman Brothers svetovno gospodarstvo potisnil na rob propada. Sektor skladov je prizadela tudi vojna za depozite med bankami, da bi si te izboljšale svoje bilance. Na koncu svet ni propadel, trgi so si opomogli in povpraševanje vlagateljev po investicijskih skladih se je leta 2009 zopet povečalo, kar koristi vsem, razen skladom denarnega trga.

"Vrniti se moramo k tradiciji varčevanja na dolgi rok s posamezniki, ki redno osebno vlagajo, ne glede na tržni cikel, saj zaupajo v dolgoročen razvoj svetovnega gospodarstva."

Strah vlagateljev, ki so se v tej krizi opekli, se še ni v celoti polegel. Kaj jim predlagate, če so se kljub temu odločili počasi ponovno vstopiti na kapitalske trge?

Zaradi poglabljanja krize v letu 2008 so, žal, mnogi vlagatelji prihranke preusmerili v sredstva varnega razreda. Tako so si zacementirali izgube, zamudili pa priložnosti, ki so nastale ob izboljšanju razmer leto pozneje. To kaže, kako omejena je naložbena strategija kupi in prodaj. Ni lahko kupiti po nizki in prodati po visoki ceni. Ko vlagatelji čakajo na cenejši nakup, večinoma zamudijo trenutek, ko se vrednosti nenadoma znova znatno povišajo. V resnici se moramo vrniti k tradiciji varčevanja na dolgi rok s posamezniki, ki redno osebno vlagajo, ne glede na tržni cikel, saj zaupajo v dolgoročen razvoj svetovnega gospodarstva.

Kakšen pomen imajo regulatorji oz. organi, ki skrbijo za trg? Ocenjujete njihovo vlogo v času krize kot pozitivno? So opravili zrelostni izpit?

Najhujšo finančno krizo v zadnjih petinsedemdesetih letih smo preživeli in se izognili najhujšemu. Odločilno vlogo pri tem je odigral tudi odziv večjih centralnih bank na krizo. Vlade v Evropi, Združenih državah Amerike, na Kitajskem in v drugih državah so ravnale pravilno, ko so sprejele obsežen načrt za okrevanje po gospodarski krizi. Prav tako je bilo zelo pomembno, da so se voditelji držav skupine G20 zavezali k sprejetju nujnih ukrepov za oblikovanje trdnejšega finančnega sistema in zmanjšanje sistemskega tveganja na svetovni ravni. Strinjam se tudi, da so lani sprejete odločitve za ohranitev evra pomenile velik korak naprej. Glede na vse to sem res prepričan, da so odgovorni organi opravili zrelostni izpit.

Če se dotakneva še nekoliko bolj analitskih tem: ali menite, da bo ameriški javni dolg v prihodnjih letih lahko zatresel kapitalske trge po svetu, in kako se z vlagateljevega stališča zavarovati pred tem?

Popolnoma se strinjam z Olivierjem Blanchardom, glavnim ekonomistom v Mednarodnem denarnem skladu, ko pravi, da morajo države tveganje omejiti z verodostojnimi srednjeročnimi finančnimi strategijami. To je še posebej pomembno sporočilo za ZDA, katerih delež dolga bo prihodnje leto po pričakovanjih presegel sto odstotkov BDP-ja. Neposredne nevarnosti ni, zato ni pričakovati, da bi se ameriške oblasti letos trudile kaj posebno zmanjšati svoj proračunski primanjkljaj. Kljub temu pa morajo pojasniti svoje načrte in tako pomiriti trge ter zmanjšati tveganje nenadnih motenj na denarnih trgih in trgu obveznic. Najboljša zaščita za vlagatelje je ohranjanje raznolike porazdelitve premoženja v posameznih državah in sektorjih.

Ali naj vlagatelji pri svojih trenutnih odločitvah o vlaganju v investicijske sklade upoštevajo tudi šibek in nestabilen evro? Na kakšen način?

Vlade držav evrskega območja so lani za zagotovitev stabilnosti v celotnem evrskem območju nastopile odločno. Četudi se lahko letos pojavijo turbulence, sem prepričan, da bodo evrske oblasti pokazale, kako odločne so spopasti se s krizo. Danes je evro vreden 1,35 dolarja. Maja lani, ko je kriza dosegla vrhunec, bi to verjel redkokdo.

Kakšen je vaš pogled na nekatera namigovanja, da utegne evro doživeti bridek konec, saj posojanje denarja Irski in Grčiji ni prava rešitev?

Strinjam se, krize še ni konec. Številni pomisleki še naprej skrbijo vlagatelje, še posebno visoka raven javnega dolga v nekaterih državah, negativne interakcije med bančnimi in državnimi kreditnimi tveganji ter vpliv prilagoditvenih ukrepov na gospodarsko rast. Te težave so posledica visoke ekspanzije pred krizo, fiskalne podpore bankam in znižanja proračunskih sredstev. To je zapuščina, ki jo moramo premagati. Glavni razlog, zakaj je verjetnost, da bi evrsko območje razpadlo, zelo majhna, je, da bi bila to gospodarska katastrofa z veliko hujšimi posledicami, kot jih je povzročil stečaj investicijske banke Lehman Brothers. Po drugi strani pa se bodo nadaljevali tržni pritiski, vse dokler politiki ne bodo sprejeli strategije, s katero bi vlagatelje pomirili glede prevelikih bremen dolga. Po mojem mnenju bo to zahtevalo povečanje kreditne sposobnosti evropskega instrumenta za finančno stabilnost in prestrukturiranje dolga.

Kateri je bil najboljši finančni nasvet, ki ste ga dobili (od mame, strokovnjakov, znancev)?

"Ne stavi vsega na eno karto!" Zelo nevarno je staviti in tvegati veliko večjo izgubo, kot si jo lahko privoščite.

"Veliko politikov v zahodni Evropi še vedno ohranja iluzijo o tem, da bo država vedno poskrbela za dostojno pokojnino."

In v kateri splošni mit na finančnih trgih ne verjamete?

"Država bo vedno poskrbela za dostojno pokojnino." Veliko politikov v zahodni Evropi še vedno ohranja iluzijo o tem. Toda to se, žal, ne bo zgodilo, saj bo vse starejše prebivalstvo pomenilo vse hujši pritisk na javne finance. To je podobno vprašanju globalnega segrevanja: posledice tega bodo čutile prihodnje generacije, zato vlade nimajo interesa, da bi se zdaj odločno lotile reševanje tega problema, saj to prinaša stroške danes, koristi pa jutri drugim. Za pokojnine je rešitev varčevati več in dlje časa. Kako se spoprijeti s podnebnim segrevanjem, pa je manj jasno.

Avtor: Matjaž Mrva, PM, poslovni mediji


Arhiv: 2014 | 2013 | 2012 | 2011 | 2010 | 2009 | 2008 | 2007 | 2006 |

NLB 2012 Vse pravice pridržane.

Piškotki

PiškotkiSpletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.