Povečanje porabe elektrike kot naložbena zgodba za leto 2026

Ta članek je del publikacije Analitski pregled, letnik 18, št. 1, januar 2026.

Globalna poraba električne energije je vstopila v fazo strukturne rasti, ki je bistveno hitrejša od rasti skupne porabe energije.

V letu 2024 se je poraba elektrike povečala za 4,4 %, kar močno presega povprečja rasti iz obdobja od 2015 do 2023, ki je znašalo 2,6 %. Do leta 2035 se bo poraba v ZDA povečala za okrog 26 %, v EU pa naj bi to povečanje znašalo celo med 40 % in 50 %.

Slika 1: Deleži napovedanih investicijski izdatkov po vrstah dejavnosti v obdobju od lata 2025 do 2028

Obstoječa elektroenergetska omrežja, še posebej v Evropi in ZDA, pa so zastarela in imajo premajhno kapaciteto za tolikšno povečanje. To za vlagatelje pomeni odpiranje potencialnih priložnosti v sektorjih, povezanih z električno energijo. Potrebne bodo namreč velike investicije v energetsko infrastrukturo. Iz Slike 1 so razvidni deleži posameznih sektorjev, povezanih s proizvodnjo električne energije, v teh investicijah do leta 2028.

Še bolj kot deleži pa je pomemben obseg investicij. Iz Slike 2 je razviden obseg investicij proizvajalcev električne energije (utilities) v osnovna sredstva.

Slika 2: Predviden obseg investicij energetskih podjetij v osnovna sredstva (CAPEX)

Razlog za občutnejšo rast porabe električne energije prav zdaj, po daljšem obdobju relativne stagnacije oz. počasne dinamike, je v tem, da so se hkrati pojavili trije relativno nepovezani dejavniki rasti:

• Najhitreje rastoči porabnik elektrike so podatkovni centri (za namene umetne inteligence). Mednarodna agencija za energijo (IEA) ocenjuje, da so podatkovni centri trenutno odgovorni za približno 1,5 % svetovne porabe elektrike (okoli 415 TWh), pri čemer se poraba povečuje za okoli 12 % letno; do 2030 pa se lahko poraba več kot podvoji proti približno 945 TWh. Scenariji, ki upoštevajo hiter razvoj umetne inteligence (AI), nakazujejo da bi lahko podatkovni centri do 2030 predstavljali 3–4 % svetovne porabe elektrike.
• Elektrifikacija prometa ostaja eden ključnih virov rasti porabe. Prodaja električnih vozil (EV) še naprej raste, EV pa s premikom polnjenja iz fosilnih goriv na električno energijo ustvarjajo nov profil obremenitve omrežij – zlasti v konicah in na ravni distribucije (polnjenje doma in hitre polnilnice).
• Toplotne črpalke in elektrifikacija ogrevanja ter hlajenja pomenijo še en strukturni premik. V Evropi, kjer zeleni prehod agresivno zmanjšuje uporabo fosilnih goriv v stavbah, je rast uporabe elektrike za ogrevanje in hlajenje eden od glavnih razlogov za to, da se elektrika premika v središče energetskega sistema.

Ob napovedih rasti porabe električne energije je morda prvi »refleks« vlagatelja, da bi kupil delnice proizvajalcev električne energije. S tem sicer ni nič narobe, vendar je potrebno prej preveriti, v kako reguliranem okolju deluje posamezen proizvajalec in kakšne cene lahko glede na to dosega. Proizvajalci se po navedenih kriterijih med seboj namreč lahko precej razlikujejo.

Tradicionalno so vlagatelji energetska podjetja dojemali kot bolj defenzivne, »obveznicam podobne delnice« – z reguliranimi prihodki, visoko zadolženostjo, relativno stabilnimi dividendami in občutljivostjo na obrestne mere. Trenutno pa sektor vstopa v fazo, ko zaradi predvidenih višjih cen in količin električne energije lahko predstavlja zanimivo naložbeno priložnost. Ta premik v odnosu vlagateljev do sektorja je bil najbolj izrazit ravno v letu 2025, kar se je poznalo tudi na tečajih delnic podjetij iz tega sektorja.

Slika 3: Primerjava med donosnostjo indeksa evropskih delnic Stoxx 600 in indeksa delnic energetskih in komunalnih podjetij (Utilities)

V kontekstu predvidenega hitrega povečevanja porabe električne energije se omenja tudi zemeljski plin. Plin danes predstavlja velik delež električne proizvodnje, zlasti v ZDA, na Bližnjem vzhodu in v Aziji.

Še bolj pomembno kot delež pa je dejstvo, da je proizvodnja elektrike iz plina bolj fleksibilna od preostalih virov in jo je možno hitreje povečati, ko se pojavi povišano povpraševanje. Tudi srednjeročno je plin vir, s katerim je možno odgovoriti na dodatno povpraševanje, preden se vzpostavijo nove jedrske elektrarne in kapacitete proizvodnje iz obnovljivih virov. Večjo rast povpraševanja po plinu je tako možno predvideti nekako do leta 2030. Kasneje naj bi se zaključevale investicije v jedrsko proizvodnjo in proizvodnjo iz obnovljivih virov, zato je predvideno, da se bo poraba plina do leta 2035 ustalila. Poleg tega pa so tudi med posameznimi globalnimi regijami precej velike razlike glede pričakovanj prihodnje porabe. V Evropi se zaradi strateških usmeritev (povečanje energetske neodvisnosti in ostre okolijske zaveze) pričakuje celo znižanje porabe plina. Tak primer se je zgodil že v letu 2024, ko je kljub rasti povpraševanja po elektriki v EU za približno 1,5 % poraba plina za proizvodnjo elektrike padla za okrog 5 %. Rast so namreč večinoma pokrili obnovljivi viri energije. V Severni Ameriki je večja verjetnost za višjo porabo, saj je tam prisotna najhitrejša rast porabe podatkovnih centrov, hkrati pa potekajo poskusi t. i. re-shoringa, torej prenosa industrijske proizvodnje nazaj v ZDA. Azija (Kitajska, Indija, jugovzhodna Azija) predstavlja okoli polovico pričakovane rasti globalnega povpraševanja po plinu do 2030. Plin naj bi v teh državah postopoma nadomeščal premog v elektriki in industriji, kar je politično in zdravstveno zaželeno. Po letu 2027 bo zaključenih veliko število projektov proizvodnje plina, kar lahko kljub povečani porabi povzroči pritisk na cene.

Elektrifikacija in AI sta za plin priložnost, ampak selektivno – najbolj tam, kjer obnovljivi viri energije in jedrska energija ne dohajajo rasti povpraševanja po elektriki. Rastoče povpraševanje po elektriki torej ni enoznačno bikovski signal za vse »plinske« delnice. Še posebej ne za tiste, ki se nahajajo v regijah, kjer rast povpraševanja po elektriki ni povezana z rastjo porabe plina (npr. Evropa). Tudi sicer na cene plina lahko bistveno vplivajo še drugi, nepredvidljivi dejavniki, kot so zimske temperature in geopolitična tveganja.

Nekoliko drugačna kot pri plinu pa je zgodba pri opremi, povezani s proizvodnjo elektrike iz plina. Običajno gre za komponente elektrarne, kot so plinska turbina, parna turbina, generator, ostala elektro oprema in drugo. V tem segmentu so naročene količine znane za več let vnaprej, prav tako pa so znane (omejene) proizvodne kapacitete proizvajalcev. Obstajajo trije večji svetovni proizvajalci plinskih turbin in povezane opreme: Siemens Energy, GE Vernova in Mitsubishi Heavy Industries. Vsi trije so se znašli v položaju, kjer imajo dolg zaostanek naročil (t.i. backlog), in sicer imajo proizvodne kapacitete razprodane vsaj do leta 2029. Tako stanje je za ta podjetja in tudi vlagatelje v njihove delnice zelo ugodno iz več razlogov:

• prihodki so lažje napovedljivi, manjša je verjetnost negativnih presenečenj, ker se prihodki realizirajo iz že podpisanih pogodb;
• proizvajalci imajo večjo pogajalsko moč pri določanju cen, hkrati pa lahko izbirajo med projekti, ki so jim na voljo, in izločijo slabše in bolj tvegane naročnike;
• boljša razporeditev denarnih tokov, ker veliki projekti pogosto vključujejo predplačila in plačila po posameznih fazah;
• zaradi lažjega planiranja proizvodnje (npr. vnaprej so znane potrebne količine nabav in potrebe po kadrih) je operativna učinkovitost poslovanja večja, prihaja do manj zastojev proizvodnje;
• zaradi večje prodaje in boljše pogajalske moči pri pogajanjih s kupci si lahko ta podjetja zagotovijo ugodnejše pogodbe za kasnejše servisiranje. Servisiranje namreč za ta podjetja predstavlja velik del prihodkov, ki je na dolgi rok tudi bistveno stabilnejši od prihodkov od prodaj novih naprav.

Pri cenah delnic teh podjetij je zelo verjetno, da je trg že absorbiral vsaj del pozitivnih informacij. Slika 4 prikazuje gibanje cen delnic treh najpomembnejši ponudnikov opreme za plinske elektrarne v primerjavi z indeksom MSCI World.

Slika 4: Gibanje cen delnic proizvajalcev opreme za plinske elektrarne v primerjavi z indeksom MSCI World v zadnjem letu

Poleg energetskih podjetij igrajo ključno vlogo tudi podjetja, ki dobavljajo “orodja” za elektrifikacijo – od transformatorjev, kablov in stikalnih naprav do naprednih sistemov za upravljanje omrežja, merilnih sistemov in programske opreme za pametna omrežja. Na njih se prelije investicijski cikel v omrežja, proizvodnjo in digitalizacijo. Tudi pri teh proizvajalcih je prisoten dolg zaostanek naročil. Največjo prednost imajo tisti proizvajalci iz te panoge, ki proizvajajo proizvode z visoko stopnjo kompleksnosti (visokonapetostna stikalna oprema, veliki energetski transformatorji, kritične omrežne komponente). Pri teh je vstop konkurentov v panogo precej otežen (sploh v kratkem času), kar pomeni večjo cenovno moč, daljši zaostanek naročil in višje marže. Dodatna rast je v t.i. »downstream« segmentih: elektrifikacija stavb, energetska učinkovitost in nadgradnje industrijskih obratov, kjer dobiček pogosto raste z dodano vrednostjo (ne samo prodaja opreme, temveč tudi programske rešitve in integracija). Nekateri večji proizvajalci iz te panoge so Schneider Electric, ABB in Emerson Electric.

Kot velja za vse delniške naložbe, moramo biti tudi pri delnicah iz te panoge pozorni na določena tveganja. Gre za ciklično panogo, kjer so v vrednotenja delnic deloma že vgrajene predpostavke o hitri rasti investicij. V primeru manjše potrebe po investicijah v elektro opremo od zdaj predvidene, se lahko cene teh delnice tudi precej znižajo. Pomembno tveganje predstavlja tudi dvig cen in razpoložljivost določenih surovin. V intenzivnem investicijskem ciklu lahko pride do hitrega dviga cen surovin in komponent, ki negativno vplivajo na marže. Prisotno je tudi regulatorno tveganje v kombinaciji s tveganjem omejevanja trgovine s carinami ali podobnimi ukrepi.

Vse kaže, da se bo povpraševanje po električni energiji še naprej povečevalo. Ker rast poganjajo številni med seboj nepovezani dejavniki, je scenarij stagnacije ali celo upada zelo malo verjeten. Kljub že precejšnji dosedanji rasti cen delnic ocenjujemo, da delnice proizvajalcev opreme za plinske elektrarne ter električnih komponent in druge elektroopreme še vedno predstavljajo priložnost, predvsem zaradi dolge čakalne vrste naročil in omejenih proizvodnih kapacitet. Priložnost predstavljajo tudi tista elektroenergetska podjetja (proizvajalci električne energije), ki delujejo v takih regulatornih okoljih in lahko posledično dejansko izkoristijo višje cene elektrike. Pri neposrednih proizvajalcih plina je potrebna večja previdnost, saj na ceno plina vplivajo tudi drugi dejavniki, vzorci porabe pa se med svetovnimi regijami razlikujejo.