Strukturni premik svetovnega gospodarstva proti duopolnosti

Ta članek je del publikacije Analitski pregled, letnik 18, št. 1, januar 2026.

Po treh desetletjih pospešene globalizacije se svetovno gospodarstvo postopno, a vztrajno pomika v smer večje geopolitične in gospodarske segmentacije.

Mednarodne trgovinske povezave, ki so še pred kratkim povezovale države v razmeroma enoten globalni trg, se vse bolj razgrajujejo in preusmerjajo v dve prevladujoči geopolitični in gospodarski sferi, osredotočeni okoli Združenih držav Amerike in Kitajske. Ta premik ni zgolj geopolitičen, temveč vse bolj neposredno oblikuje dolgoročne kapitalske tokove in investicijske odločitve.

Eden najbolj oprijemljivih pokazateljev tega premika je upad medsebojne trgovinske odvisnosti. Izvoz Kitajske v ZDA danes predstavlja manj kot 10 % celotnega kitajskega izvoza, medtem ko je bil pred začetkom trgovinskih vojn višji od 20 %. Podobno se je delež kitajskih proizvodov v ameriškem uvozu znižal na približno 8 %. Ti podatki ne odražajo zgolj kratkoročnih nihanj, temveč kažejo na globlje, strukturne spremembe v globalni trgovini.

Sočasno se je Kitajska utrdila kot vodilna svetovna proizvodna sila. Njen delež v globalni industrijski proizvodnji danes dosega približno 28 %, medtem ko ZDA prispevajo okoli 17 %. Ta premik proizvodnih zmogljivosti z Zahoda proti Vzhodu ne pomeni zgolj gospodarskega prehoda, temveč tudi pomembno krepitev kitajske geopolitične moči. Nadzor nad proizvodnjo, tehnologijo in ključnimi členi znotraj dobavnih verig vse bolj oblikuje razmerja moči v svetu ter nakazuje prehod iz nekdanje dobe globalizacije v vse bolj duopolno svetovno ureditev.

V takšnem okolju se odpirata dve ključni vprašanji: ali lahko katera od velesil dolgoročno doseže prevladujoč položaj ter kakšne so investicijske posledice vse izrazitejše fragmentacije? Razdelitev sveta na ločene gospodarske in tehnološke sfere spreminja ustaljene pristope k alokaciji kapitala, povečuje pomen regionalne selektivnosti in zahteva večje upoštevanje političnih ter strateških dejavnikov pri oblikovanju dolgoročnih naložbenih strategij.

Zaporedje večjih kriz je v zadnjih letih močno pospešilo odmik svetovnega gospodarstva od globalizacije k deglobalizaciji in regionalizaciji. Pandemija covida-19 je razkrila ranljivost globalnih dobavnih verig, saj je v kratkem času ohromila proizvodnjo in logistiko ter povzročila pomanjkanje surovin, polizdelkov in končnih izdelkov. Posledica so bili nenadni cenovni skoki, ki so se hitro prelili v širšo inflacijo.

Kot odziv so države in podjetja začeli sistematično zmanjševati odvisnost od kitajskih in drugih dobaviteljev, povezanih z večjimi tveganji glede stabilnosti oskrbe. V ospredje so stopili diverzifikacija dobavnih virov, povečevanje strateških zalog ter vračanje dela proizvodnje bliže domačim ali regionalnim trgom. Ta proces je dodatno pospešila vojna v Ukrajini, ki je razgalila tveganja prevelike odvisnosti od politično nestabilnih dobaviteljev strateških surovin.

Pomemben dejavnik deglobalizacije je tudi vzpon Kitajske kot tehnološke in gospodarske velesile. Država danes ni več zgolj nizkocenovni proizvajalec, temveč neposreden konkurent na številnih visoko tehnoloških področjih. Ima prevladujoč položaj v več kritičnih dobavnih verigah, njena industrijska baza pa predstavlja več kot četrtino svetovne proizvodnje. To je v razvitih gospodarstvih sprožilo temeljit strateški premislek o dolgoročni konkurenčnosti in varnosti oskrbe.

V ospredje ne stopa več zgolj stroškovna učinkovitost, temveč tudi strateška samozadostnost, zanesljivost dobav in odpornost sistema. Ta premik je jasno viden v ameriški zakonodaji, zlasti v zakonih CHIPS Act in Inflation Reduction Act, ter tudi v Evropi, kjer države povečujejo naložbe v lokalne energetske kapacitete in obrambne zmogljivosti. Globalizacija, ki je temeljila predvsem na optimizaciji stroškov, se tako postopoma umika geopolitično segmentiranemu sistemu.

Ta premik se ne odraža zgolj v trgovini, temveč tudi v kapitalskih tokovih. Po ocenah mednarodnih institucij se danes že več kot 40 % globalnih neposrednih tujih investicij usmerja znotraj politično zavezniških držav, kar je skoraj dvakrat več kot pred letom 2015. Kapital vse manj sledi izključno stroškovni učinkovitosti in vse bolj geopolitični pripadnosti.

Združene države Amerike kljub naraščajoči konkurenci ohranjajo pomembne strukturne prednosti. Ostajajo vodilne pri razvoju najnaprednejših tehnologij, zlasti v polprevodnikih, umetni inteligenci, oblačni infrastrukturi in kvantnem računalništvu, kjer ameriška podjetja v povprečju še vedno delujejo približno eno tehnološko generacijo pred večino kitajskih konkurentov.

Ključno podporo temu položaju zagotavlja razvitost ameriškega kapitalskega trga. Globina in likvidnost finančnega sistema ter vloga ameriškega dolarja omogočajo financiranje obsežnih investicij, dodatno prednost pa predstavlja tudi izrazita premoč na področju obrambne tehnologije.

Hkrati se ZDA vse bolj zavedajo lastnih omejitev, zlasti na področju energetike. Ameriško elektroenergetsko omrežje se sooča z ozkimi grli, stroški električne energije pa so višji kot na Kitajskem. Čeprav jedrska energija zagotavlja približno 18 % ameriške proizvodnje električne energije, v državi trenutno ni v gradnji nobenega novega reaktorja. Ob hitro rastočem povpraševanju po energiji, zlasti zaradi podatkovnih centrov in umetne inteligence, to predstavlja pomembno dolgoročno tveganje. Pritisk na energetski sistem se bo v prihodnjih letih še stopnjeval. Po nekaterih ocenah bi lahko do konca desetletja poraba električne energije podatkovnih centrov v ZDA presegla porabo celotne jeklarske industrije, kar energijo postavlja med ključne omejitvene dejavnike prihodnje tehnološke konkurenčnosti.

Te omejitve pojasnjujejo, zakaj ZDA vse bolj usmerjajo politiko v reindustrializacijo, avtomatizacijo in ohranjanje tehnološkega vodstva. Globalizacija je ameriškemu gospodarstvu sicer prinesla nižje stroške in višje marže, hkrati pa je povzročila erozijo domače industrijske baze ter povečano odvisnost od zunanjih dobaviteljev pri strateško ključnih komponentah, kot so tudi redke zemlje. Pandemija in geopolitične napetosti so razkrile ranljivost takšnega modela.

Slika 1: ZDA so izgubile suverenost na področju redkih zemelj

Reindustrializacija zato ni namenjena vrnitvi nizkocenovne proizvodnje, temveč vzpostavitvi tehnološko napredne, kapitalsko intenzivne in visoko avtomatizirane industrije. Avtomatizacija omogoča delno izravnavo višjih stroškov dela in energije ter zmanjšuje odvisnost od omejene ponudbe delovne sile. Ključni cilj ostaja nadzor nad strateškimi panogami, od polprevodnikov in napredne proizvodne opreme do energetskih, obrambnih tehnologij in redkih zemelj.

Medtem ko ameriški model moči temelji predvsem na tehnologiji, financah in institucionalni infrastrukturi, Kitajska svojo geopolitično težo gradi predvsem skozi industrijski obseg, nadzor nad verigami vrednosti in energetsko osnovo.

Kitajska je v zadnjih dveh desetletjih postala osrednja gonilna sila globalne proizvodnje. Njen delež v svetovni industrijski proizvodnji ji daje izrazito težo v sektorjih, kot so elektronika, baterije, sončni paneli in električna vozila. V številnih panogah obvladuje celotne vrednostne verige, od surovin do končnih izdelkov, kar ji omogoča vpliv na cene, razpoložljivost in pogoje dostopa do ključnih tehnologij.

Posebej pomembno vlogo imajo redke zemlje in drugi kritični minerali. Z nadzorom nad rafiniranjem in proizvodnjo magnetov iz redkih zemelj Kitajska obvladuje večino svetovnih kapacitet, kar ji omogoča, da v primeru zaostrovanja odnosov selektivno omejuje dobavo ali povečuje negotovost v zahodnih dobavnih verigah. Ključni problem Zahoda ni pomanjkanje nahajališč, temveč izguba industrijskega znanja, okoljske tolerance in kapitalske discipline za vzpostavitev celotne predelovalne verige.

Podobna logika velja tudi za obsežno industrijsko bazo. Ekonomije obsega omogočajo nižje cene, hitrejše učenje in stalno tehnološko izboljševanje, hkrati pa pritiskajo na marže konkurentov in omejujejo njihovo investicijsko sposobnost. Dolgoročno to vodi v deindustrializacijo posameznih segmentov na Zahodu in povečuje odvisnost od kitajskih dobaviteljev tudi v panogah z višjo dodano vrednostjo.

Pomemben del strategije predstavlja tudi energetika. Kitajska z obsežnimi vlaganji v jedrske zmogljivosti gradi stabilno in cenovno konkurenčno energetsko osnovo za nadaljnjo industrializacijo ter energetsko intenzivne tehnologije prihodnosti.

Za vlagatelje je kitajski vzpon izrazito dvorezen. Po eni strani ponuja pomembne dolgoročne priložnosti v panogah, kjer država sistematično gradi konkurenčne prednosti, po drugi strani pa prinaša regulatorna, geopolitična in strukturna tveganja. Visoka gospodarska ali industrijska rast namreč ne pomeni nujno tudi visoke donosnosti kapitala, zlasti v okoljih, kjer industrijska politika pogosto prevlada nad interesi delničarjev. Industrijska politika je v takšnem okolju pogosto usmerjena predvsem v doseganje strateških ciljev, ne pa v optimizacijo donosov na vloženi kapital, kar zahteva visoko stopnjo selektivnosti, dolgoročno perspektivo in previdnost pri naložbenih odločitvah.

Slika 2: Kitajske presežne proizvodne kapacitete

Svetovno gospodarstvo se vse bolj oblikuje v dva delno ločena gospodarska in tehnološka pola. Pri tem ne gre za simetrično razdelitev moči. Svet se vse bolj pomika k asimetričnemu duopolu, v katerem ZDA ohranjajo prevlado na področju financ, intelektualne lastnine in vrhunskih tehnologij, medtem ko Kitajska gradi svojo moč predvsem na proizvodnem obsegu, energetiki in nadzoru nad industrijskimi verigami vrednosti. Ta proces je strukturne narave in se že jasno odraža v trgovinskih tokovih, industrijski politiki in reorganizaciji dobavnih verig. Popolna ločitev med ZDA in Kitajsko sicer ni realna, vendar je medsebojna odvisnost trajno nižja kot v preteklosti.

Za vlagatelje to pomeni novo realnost, v kateri postaja smiselno razpršiti premoženje med oba pola. Ameriški in kitajski gospodarski sistem se razvijata po različnih poteh, z različnimi prednostmi, tveganji in cikličnimi vzorci. Prisotnost v obeh sistemih omogoča boljše zajemanje globalne rasti, hkrati pa zmanjšuje izpostavljenost specifičnim političnim, regulatornim ali makroekonomskim šokom posameznega bloka.

Ob tem pa razlike med obema poloma ostajajo bistvene. V takšnem okolju postaja pasivna globalna alokacija kapitala vse manj učinkovita. Donosnost naložb bo v prihodnjem desetletju vse bolj odvisna od pravilne izbire političnega bloka, sektorjev in institucionalne zaščite kapitala, zlasti pravne varnosti lastninskih pravic, predvidljivosti regulative in zaščite manjšinskih delničarjev, ne zgolj od splošne rasti globalnega gospodarstva, pri čemer gre za strukturni premik, ki presega običajne gospodarske in tržne cikle.

Razvitejši kapitalski trgi, višja raven korporativnega upravljanja, preglednejša regulativa in bistveno boljša pravna zaščita delničarjev zato pomenijo, da je dolgoročno še vedno smiselno večji del portfeljev usmerjati v pol, osredotočen okoli Združenih držav Amerike, ki ponuja stabilnejše institucionalno okolje in večjo predvidljivost donosov.

Za institucionalne vlagatelje to pomeni predvsem spremembo miselnega okvira. Kitajski in širši azijski prostor ostaja pomemben dopolnilni del globalnih portfeljev, vendar zahteva višjo stopnjo selektivnosti, razumevanja političnih ciljev ter aktivno upravljanje tveganj. V svetu ekonomskega duopola tako uspešno investiranje ne pomeni izbire ene strani, temveč premišljeno uravnoteženje izpostavljenosti z jasnim zavedanjem, da sta donosnost in varnost kapitala še vedno izrazito asimetrično porazdeljeni.