06. 01. 2025

Ta članek je del publikacije Analitski pregled, letnik 17, št. 1, januar 2025.

Ali je jedrska energija ključ do energetsko trajnostne prihodnosti? Z novimi tehnologijami, kot so mali modularni reaktorji (SMR), ponuja priložnosti za stabilno oskrbo z elektriko in vlaganja v rudarjenje urana, kapitalske dobrine ter javne storitve, a hkrati odpira vprašanja o stroških, kompleksnosti projektov in cenovni vzdržnosti.

V energetiki se že desetletja izraža jasna potreba po stabilnem viru energije, ki ne povzroča izpustov ogljikovega dioksida. Predvsem evropske države so svojo prihodnjo energetsko usmeritev gradile na obnovljivih virih, torej takih, ki niso fosilnega izvora. Jedrski energiji v nacionalnih energetskih strategijah sprva niso namenjale večje pozornosti. Po jedrski nesreči v Fukušimi leta 2011 se je v javni razpravi uveljavilo stališče o postopnem opuščanju jedrske energije, kar je bilo najizraziteje opazno v Nemčiji, ki se je odločila zapreti vse delujoče jedrske elektrarne.

Energetska kriza leta 2022

Tako se je Evropa pri oblikovanju svoje energetske prihodnosti zanašala predvsem na obnovljive vire, kot sta sončna in vetrna energija, ter na uvoz zemeljskega plina, ki je nekoliko paradoksalno fosilnega izvora. Rezultat takšne energetske politike je bila energetska kriza, ki je izbruhnila leta 2022. Povzročili so jo številni dejavniki: neugodne vremenske razmere, povečano povpraševanje po energiji po koncu pandemije, tehnične težave v francoskih jedrskih elektrarnah in postopno opuščanje premoga. Sprožilni dogodek pa je bila ruska invazija na Ukrajino, ki je razgalila evropsko odvisnost od enega dobavitelja zemeljskega plina.

Globalna potreba po električni energiji

V kombinaciji z omenjenimi energetskimi izzivi naj bi se po ocenah mednarodnih energetskih agencij in evropskih institucij poraba električne energije v Evropi do leta 2040 povečala za 20–30 %. Glavni razlogi za to rast so predvsem elektrifikacija in zeleni prehod v prometu, širša uporaba toplotnih črpalk pri ogrevanju ter elektrifikacija industrije. Drugod po svetu naj bi se poraba elektrike do leta 2040 povečala še bolj, in sicer za 40–50 %. Poleg dejavnikov, značilnih za Evropo, k temu prispevajo hitra gospodarska rast, naraščajoča urbanizacija, rastoče svetovno prebivalstvo, digitalizacija in razvoj novih tehnologij, zlasti umetne inteligence (AI). V ZDA je vpliv AI še posebej izrazit, saj tam razvoj in uporaba tovrstne tehnologije doživljata pravi razcvet. Opaziti je tudi trend, da uporabniki za iskanje informacij namesto klasičnih spletnih iskalnikov vedno pogosteje uporabljajo rešitve, ki temeljijo na AI. Med njimi izstopa ChatGPT, za katerega konservativne ocene navajajo že okoli 200 milijonov uporabnikov. Poraba energije pri posameznem iskanju z uporabo ChatGPT naj bi znašala do 25-krat več kot pri iskanju s pomočjo Googla. Poleg tega se z razmahom AI hitro povečuje tudi razpršenost platform, ki jo uporabljajo – AI klepetalne asistente danes najdemo v iskalnikih, aplikacijah, delovnih okoljih in številnih integriranih sistemih. Ocenjuje se, da bo umetna inteligenca do leta 2030 porabila toliko energije, kot jo danes porabi celotna Francija.

Zaradi vseh naštetih dejavnikov se jedrska energija ponuja kot edina preverjena in zanesljiva tehnologija, ki lahko v stabilni obliki zagotovi velike količine potrebne električne energije, neodvisno od vremenskih razmer. V vse bolj zaostrenih geopolitičnih razmerah lahko pomembno prispeva k zmanjšanju odvisnosti od uvoza energije. Hkrati to dosega s skoraj ničelnim ogljičnim odtisom ter tako pripomore k boju proti podnebnim spremembam, ne da bi pri tem negativno vplivala na razvoj in gospodarsko rast.

Novi pristopi

V razmišljanju odločevalcev na državni in zasebni ravni je tako prišlo do hitrega preobrata v dojemanju jedrske energije kot vira prihodnosti. Pospešilo se je načrtovanje naložb v razvoj novih jedrskih tehnologij ter širitev zmogljivosti, ki temeljijo na starejših rešitvah. Med novimi pristopi največ pozornosti pritegnejo mali modularni reaktorji (SMR), ki v primerjavi z uveljavljenimi, večjimi reaktorji izkazujejo številne prednosti. Odlikuje jih modularna zasnova, serijska proizvodnja in hitrejša gradnja, kar zniža začetne stroške, zmanjša finančno tveganje in poenostavi vpeljavo v energetski sistem. Manjša velikost in modularnost omogočata postopno prilagajanje zmogljivosti dejanskim potrebam trga, kompaktna zasnova ter uporaba pasivnih varnostnih sistemov pa zagotavljata višjo stopnjo varnosti in manjšo verjetnost hudih nesreč. SMR omogočajo preprostejšo umestitev v različna geografska območja, lažjo integracijo z raznolikimi energetskimi viri, spodbujajo inovacije pri izrabi jedrskega goriva ter tako vzpostavljajo temelje za dolgoročno, cenovno dostopno in okoljsko sprejemljivo jedrsko energijo. Pri tem je pomembno poudariti, da so mali modularni reaktorji relativno nova tehnologija. Trenutno so reaktorji, ki so že v uporabi in priključeni na omrežje, samo na Kitajskem in v Rusiji. Priključitev na omrežje pa se v kratkem pričakuje tudi v ZDA, Argentini in Kanadi.

Priložnosti v posameznih panogah

Priložnosti, povezane z jedrsko energijo, se pojavljajo predvsem v panogah materialov (rudarjenje urana), trajnih dobrin (capital goods) in javnih storitev (utilities). Med temi se morda najbolj očitne priložnosti nahajajo prav v panogi rudarjenja urana. Ta panoga je bila zaradi dolgoletno nizkih cen urana, ki niso pokrivale stroškov proizvodnje, precej zunaj zanimanja vlagateljev, kar se je odrazilo tudi na občutnem upadu že tako nizkih vrednosti naložb.

Prenizke investicije panoge in njena tehnološko zahtevna narava bi lahko povzročili, da ob povečanju povpraševanja po uranu ne bo na voljo dovolj proizvodnih kapacitet. To bi lahko privedlo do občutnega dviga cen urana, kar bi posledično omogočilo višje dobičke podjetjem, ki so že uveljavljena v tej panogi. Do določene mere se to že dogaja.

Dodaten izziv v panogi predstavlja tudi relativno majhno število držav, ki so vir obogatenega urana, primernega za gorivo v jedrskih elektrarnah. To lahko povzroča dodatne ovire pri hitrem povečanju količine urana ob povečanem povpraševanju, kar pa hkrati pomeni prednost za obstoječa podjetja v panogi. Iz grafa je razvidna geografska razpršitev virov urana, ki se trenutno uporablja v jedrskih elektrarnah v ZDA.

 

V panogi trajnih dobrin se je mogoče izpostaviti podjetjem, ki delujejo kot dobavitelji opreme in komponent za jedrske elektrarne, ter tistim, ki razvijajo male modularne reaktorje (SMR). Privlačna so tudi podjetja, ki dobavljajo ključna orodja za zagotavljanje varnosti, na primer za merjenje in analizo sevanja. Zaradi zahtevnosti izgradnje jedrskih elektrarn so lahko zanimive naložbe tudi podjetja, ki ponujajo celovite storitve skozi celoten jedrski življenjski cikel. To vključuje svetovanje, terenske storitve, tehnologijo, rezervne dele, podporo za reaktorje, razgradnjo in upravljanje odpadkov ter inženirske storitve. Ob povečanem povpraševanju se lahko pojavi tveganje za pomanjkanje kadra z ustreznimi znanji.

Tveganja

Vsako priložnost spremljajo tudi tveganja, kar velja tudi za investicije v jedrsko tehnologijo. Z ekonomskega vidika se pri tovrstnih projektih pojavljata dve glavni vrsti tveganj:

1. Pravočasen zaključek projekta v okviru predvidenega proračuna. Pri novejših projektih, zlasti v Evropi, se je izkazalo, da stroški in časovni okviri pogosto močno presegajo prvotne načrte – v nekaterih primerih celo za več kot 100 %.
2. Ustrezna pokritost stroškov z bodočo ceno električne energije. Uspešnost projekta je odvisna od tega, ali bo cena električne energije omogočila pokritje stroškovne cene na enoto. Če se napovedi bodočega povpraševanja izkažejo za napačne, lahko cena elektrike na dolgi rok stagnira ali celo upade. V nekaterih primerih bi se države lahko odločile za vlaganje v jedrsko energijo, tudi če bi na enoto električne energije pričakovale izgubo. Takšne odločitve bi temeljile na strateškem premisleku o varnosti in stabilnosti oskrbe z električno energijo.