01. 11. 2010

V Sloveniji se o pokojninski reformi razpravlja predvsem s socialnega vidika, bistveno manj pa z vidika prebivalcev, ki bodo po upokojitvi sicer še vedno lahko normalno kupovali vsakdanji živež, a bi se morali ob zanašanju zgolj na državno pokojnino odpovedati pomembnemu delu priboljškov. Tako bo, denimo, novopečenemu upokojencu, ki je na primer desetletja rad udobno dopustoval v hotelu ali apartmaju v Vrsarju, pri 65 letih starosti dokaj težko presedlati v bližnje šotorsko naselje.

Korist dodatnega pokojninskega varčevanja sta mi pred desetletjem prvič prikazala čila nizozemska upokojenca, ki sem ju, vsakega s svojim kolesom na ramenih, srečal v malezijski džungli: "Za dodatno pokojnino sva pridno varčevala, pa sva si v prvih letih nekoliko predčasne upokojitve, ko sva še pri močeh, privoščila nekajletno pot okoli sveta. Saj veste, človek v delovni dobi marsikaj zamudi." Z višanjem minimalne starosti za redno upokojitev prihajajo na površje cilji, kot so predčasna upokojitev, vzdrževanje doseženega življenjskega standarda tudi po upokojitvi in celo dodatni priboljški, ki si jih v času delovne dobe tudi zaradi pomanjkanja časa nismo mogli privoščiti. O teh ciljih se ne govori veliko, saj zaradi njih nihče ne bo šel demonstrirat na cesto, pa četudi so zneskovno v sedanjem sistemu obveznega pokojninskega zavarovanja, ki temelji na skupni malhi, najbolj prikrajšani posamezniki z nadpovprečnimi dohodki, ki o takih ciljih radi razmišljajo. Ti posamezniki bodo morali za po njihovih merilih dostojen standard na stara leta poskrbeti sami z dodatnim varčevanjem v klasičnih varčevalnih in naložbenih produktih.

Varčevanje za dodatno pokojnino bo seveda glavna prodajna zgodba finančne industrije v naslednjih desetletjih, saj gre tako z vidika obsega posla kot z vidika njegove stabilnosti za posel stoletja. Finančna industrija namreč varčevalne produkte trži predvsem na osnovi vzbujanja strahu ("poskrbite za varnost") in upanja ("z visokimi donosi do priboljškov"), v primeru dodatne pokojnine pa lahko zajamemo kar oba elementa ("Vrsarju se boste morali odpovedati" ali "končno boste lahko odkolesarili v džunglo"). Ponudniki posameznih varčevalnih in naložbenih produktov bodo intenzivno tekmovali v dokazovanju, kateri produkt je za dodatno pokojninsko varčevanje najprimernejši. Občasno bo vmes posegla tudi država s kakšnim predpisom, ki bo davčno ugodneje obravnaval določeni tip produkta, čeprav je morda ravno ta produkt za velik del prebivalstva le malo ustrezen. Enakovredna davčna obravnava pri individualnih pokojninskih računih, ki posamezniku ponujajo svobodo tako pri izbiri oblike nalaganja prihrankov kot pri razpolaganju z njimi, bo zaživela šele tedaj, ko se bo država otresla sindroma pokroviteljstva nad našimi odločitvami in ko v finančni industriji lobi nobene izmed njenih vej ne bo prevladoval.

Ker je oboje precej pobožna želja, bo posameznik še najbolje ravnal, če si bo virtualni pokojninski račun ustvaril kar sam. Vendar pa bo večina posameznikov ob tem potrebovala več samodiscipline in finančne razgledanosti, kar bo omogočilo tudi razvoj specializiranih finančnih svetovalcev, ki bodo posamezniku pomagal pri iskanju za njegov osebni finančni profil najustreznejše kombinacije različnih varčevalnih in naložbenih produktov ter svetovali pri prilagajanju sestave naložb skozi čas in optimizaciji davčnih obveznosti in stroškov. Koristilo bi, če bi tudi v naših krajih vzpostavili ustrezne standarde za osebno finančno svetovanje in bi "finančni svetovalec" moral pokazati še kaj več kot osebno prevozno sredstvo.

Čeprav se dolgoročna pokojninska prihodnost zdi precej črna in aktualna pokojninska reforma skoraj gotovo ni zadnja, vendarle ni vse tako hudo, kot se zdi danes. Ob konservativni predpostavki dvoodstotne povprečne letne stopnje rasti produktivnosti in ohranjanja razmerja delitve ustvarjenega med delom in kapitalom bo imela čez dvajset let pokojnina v višini 40 odstotkov tedanje povprečne plače podobno kupno moč, kot jo ima danes pokojnina v višini 60 odstotkov povprečne današnje plače. Kljub temu psihološki stres ob upokojitvi ne bo zanemarljiv, saj se človek postopoma navadi živeti bolje in težko stori korak nazaj.

Še dobro, da smo Slovenci po stopnji lastništva nepremičnin v samem evropskem vrhu, in to v okolju visokih cen nepremičnin. Če bodo ta razmerja držala tudi na daljši rok, bo vsaj del prebivalstva iz osrednje slovenske regije pred upokojitvijo za pomemben del dodatne pokojnine lahko poskrbel s prodajo nepremičnine in selitvijo v malce manj "elitno" okolje na slovenski periferiji ali celo v tujini. Tisti z obsežnejšo stanovanjsko kvadraturo bodo presežek lahko usmerili celo v nakupe storitev v kakšnem Vrsarju ali Maleziji.

 

Opozorilo: Mnenja avtorja ne odražajo nujno stališč družbe, v kateri je zaposlen oziroma stališč družbe NLB Skladi.